Barka - list zupe sv.Barbara


Broj	44
Godina	5
Srpanj, 2003.


Naslovnica
Sadržaj
Uvodnik
Statistika
Obavijesti

Aktualnosti
Barka
Impressum glavna
© K_com Dtg Ltd 2005.

Put u povijest	Duhovnost-savršenost		Razgovor s Bogom	Poezija	Život ili smrt
Sv. Joakim i Ana	Gospa Ilačka	Za razmisljanje	Školski kutić	Zahvale	Mali liturgijski kutić

		piše:
		Nikola Maković
	Put u povijest

Vrt Miška Lackovića teromu su govorili Frmula (sin pokojnoga Roka zbrega) i vrt mlinara Imbriča Lackovića dodirevali su vrte Jožiča i Imbriča Cundeković kemi se reče Bugarovi. Ovi prvi, sad ideju na dvorišća z Trga Majke Hrvatice, a drugi ze Zamlačke. Negda je celo selo išlo z jedne vulice, samo su se kučni broji pomikali. Iza sedamdesetoga leta XX veka kad je počelo kvacajne i resprodaja dedovine, na komadičku Miška zbrega vrta pod štalnem oblukom Jožiča Cundeković Bugarovoga ižicu je naredil doselenec Stojan Đuđić ožejnen z Slavicum rodom Dijanežević z Rakitovca. Tu živeju i denes z dva sine. V mem detinstvu Imbrič i Jožič su imali zajednički ulaz na dvorišče. Na levo su bile iže a na desno štale. Jožičeva iža i štala su bile naprvo, a Imbričeva pomeknuta gore više. Neznam točno leto kad su z cimenteranum ograjum podelili grunt na polovice. Pri delidbe je Jožićev vrčačec dopal Imbriča i čežnega si je naredil ulaz na grunt.

Takov položaj gruntof je i denes, četrdeset let kešneje. Najnemi su se samo stanari zmenili i preredili jerbo su pomrli: Jožič, žena Barič i nijov sin Jurek, Imbrič, žena Roža i nijov sin Štević. Šest mrlo, a tri zrojeni. Barič i Roža su bile sestre, z Dolenca. Brat jem je bil Jankič Novosel, a sestra Marič je bila žena Mije Novosela i mama Žireku, Ipeku i Dragice, sneje Jankiča Iščevoga komu se reklo Japa. Nijova iža je ona med ižami Mikića Sarinoga i Lubice pokojnoga Imbre Črjnakovoga. Lubica se preziva Vojniković, po mužu g. Feimu. Števič teroga sem spomenul, sin Imbriča Bugarovoga, je bil ožejnen z Barekom, mlajšum čerjum Jožića Ilenič Bajsmenovoga komu su govorili Kosek, od ozde de je sad Števek Rendulić Gorički dogradonačelnik. Števič i Barek su imali dva sine: Števeka i Želka. Števek je po letami moj jargan i posle vojske puno let pajdaš, se dok se ni oženil. Mladost smu od male nog skupa prelazili, i za deklami teri put istemi zdihavali. Števek je bil dober nogometaš. Da je za onda bilo kupuvajna nogometašof kak je sad, on bi bil sigurno doloptal do Dinama Zagrebačkoga, i dale. Ovak je samo uzbuđeval srčeka selske dekel ke su dolazile gledet nogomet na utakmice i turnere. Ili posle na zabavami tere su bile saku Nedelu v nekterom selu v okolice.
Mene se čini da je v denešne vreme turnerof malo, a zabave opče ni.

Števek je jeno vreme v Nemačke delal i zaslužil Audija. Bila je to za onda velika vrednost jerbo ni saka šuša imala avuto. I ispit za avuto ni bilo lefko položiti kak je v denešne vreme. Kak je got bila komunistička vlast, lude je držal ponos ki je zviral ze straha Božega i srama ludskoga. Nisu bila tulika kupuvajna ispitov niti podmičevajna. Bar se mene tak čini ki sem sam kak i moja deca denes do sega dolazil na redoviti način i s poštejnem. Znajne se moralo znati i potrditi. Imbriča i negvu ženu Rožu sem zapametil da su kmeše išli, a to su i na sina Števiča prenesli. I v pomoč kad smu pitunerali fonduš za farof je teri put došel če je baš bil betežen, dočim prijatela Števeka i mlajšega brata Želka nis viđeval. Oni su dede i okrečeju se kak i drugi skrblejnu za nukeke. Na onem grunteku o teromu sem pisal i najnega rad zalazil i v iže vuke smu više put čekali nova leta još dok je bil živ nijov sestrič i zajednički prijatel Mirek Rendulič ne žive nijen.

Žive čini mi se mama Barek, sama. Oni su si med prvemi v vulice Kovači naredili veliku ižu, još za onda kad se voda z hidroforom vlekla ze zemle.

Osim sina Števiča, Imbrič i Roža su imali i čer Janeka. Po snublejnu familije Janek se trebala vdati za Jureka Lacković Banijaševoga, nu, po svojemu srcu zebrala je Juru Krpičaka z Male Mlake. Žnem ima dve čeri: Bareka i Šteficu. Barek žive na Velike Mlake i preziva se Birkić, po mužu g. Milanu. Štefica je zamuže v Buzinu pri Mlinariču. Iza Števeka Bugarovoga iže je bila nekakva linijica naku se z denešne Zamlačke išlo po stezice ka je bila med Matečićevem vrtom i visokem cimenteranem plotom Števiča Bugarovoga. Žne se moglo zijti na denešnu Švaričevu vulicu iza ižice Tončeka Cundeković Iščevoga. Ta linijica nam je v detinstvu bila igrališće. Vuzotu linijicu su moji imali komačec zemle. Te se zemle reklo Cujnkovo. Najne se sejalo se pokaj se ređe išlo: detelu, konople, ili rž od tere je tata delal veže za kukuržijne. Denes su na tem kak i na okolne zemla naređene iže. Med prvemi se tu doselila obitel g. Đure i g. Mateje Mihalj z dva sine, Željkom i Ivom. Za trejtoga sina Vladu nis siguren jeli je i on žnemi došel ili se zrodil na Mlake. Dva su se z Mlake i spoženili. Želko je zel Nenu, čer Iviča i Zore Kunič Pažuleve, a Vlado je zel čer od Ivičove bratične Janeka ka je vdana za Števiča Ilenić Bajsmenovoga kaj mu veliju Tlotlek. Mihalji z dvorišča zijdeju na novo nastalu vulicu I.G.Kovačića ke v mojem detinstvu ni bilo. Ta vulica je presekla vrte i zemle na tere se dolazilo z linije tera se sad zove vulica Nikole Tesle. Vulica N. Tesle na kraju v luku zavijne na vulicu I.G. Kovačića teru pod pravem kutom preseka železnička štreka kaj ide od Mičevca prama Gorice. Ober štreke v vulice I.G. Kovačića je naređen most kaj ga zoveju nadvožnak ili most zdihavajna.